Francis Bacon, pisatelj in filozof 17. stoletja, je poskušal sneg sneti v piščanca, da bi ga zamrznil, samo da bi bil mraz in kmalu se je zbolel. Še pred nesrečnim eksperimentom Bekona je bilo znano, da bi ekstremno mraz lahko ustavil meso hrane, da bi se "poslabšalo".
To je privedlo do bogatih najemodajalcev, da so postavili ledeno klet v svoja posestva, kjer je mogoče ohraniti hrano. Noben od teh zgodnjih poskusov zamrznitve hrane ni ulovil ključnega pomena za težavo. Stopnja zamrzovanja ni tako visoka kot hitrost zamrzovanja, ki je ključ do zamrzovanja mesa.
Verjetno je prva oseba, ki je to priznala, ameriški izumitelj Clarence Bezeuil. Šele v petdesetih in 60. letih se je zamrznjena hrana začela prodajati v velikih količinah, ko je postalo vse bolj priljubljeno število domačih hladilnikov.
Kmalu zatem je znana rdeča, bela in modra embalaža Bezeuila, ki je obstajala v trgovinah v mnogih delih sveta, postala znana znamenitost. Bezeuil Raziskava divjih rastlin med potovanjem na polotok Labrador v Kanadi nekaj let po prvi svetovni vojni. Opazil je, da je vreme tako hladno, da se je riba takoj zamrznila, ko je ujel ribe.
Želel je vedeti, ali je to ključ do ohranjanja hrane. Za razliko od Bacona, Bezeuil živi v zamrzovalnem obdobju. Ko se je leta 1923 vrnil domov, je eksperimentiral z zamrzovalnikom v svoji kuhinji. Bezeuil je potem zamrznil različne vrste užitnih mesa v večji hladilni napravi. Bezeuil je na koncu ugotovil, da je najhitrejši način zamrzovanja hrane pritisniti meso med dve zamrznjeni kovinski plošči.
Do tridesetih let je bil pripravljen začeti prodajati zamrznjeno hrano, proizvedeno v njegovi tovarni Springfield v Massachusettsu. Za Bezeuil je zamrznjena hrana hitro postala velik posel in še preden je izumil učinkovit dvostranski hladilni postopek, je njegovo podjetje doseglo 500 ton sadja in zelenjave na leto.